HVAR REPORT - Trajektno pristanišče Split

No pa sem se končno spravil napisat nekaj še o dopustovanju. Ker veva, da je v Splitu v trajektnem pristanišču že zelo zgodaj zjutraj štala, sva se odločila, da raje plačava malo več in si kupiva karte z rezervacijo za trajekt Marco Polo, že kar pri nas v Sloveniji. Trajekt je imel napovedan odhod ob 6.30h. Ker sva oba previdna in ker jaz vozim po predpisih in se mi ne da noret do končne destinacije, ter se vmes rad ustavljam, naredim kakšno čik pavzo ipd. sva odšla na pot okoli 21 ure zvečer. Na meji rutinsko brez čakanja! Mirna vožnja po avtocesti Zagreb – Split, brez zastojev! V pristanišče v Splitu sva prišla malo čez 5 uro zjutraj!

Nekaj avtomobilov je bilo že lepo postavljeno v vrsto čakajoč svojo ladjo. No mi2 sva svojega passata lepo parkirala in odšla do blagajne, kjer so nama prijazno povedali, da imava časa še eno uro preden nama sploh lahko natisnejo karte. Ok premaknila sva avto v vrsto na najinem privezu, se malo sprehodila in dočakala da je gospa blagajničarka prišla na delovno mesto! Seveda je porabila dobrih pet minut, da si je pripravila stol, namestila šalčko za kavo, preštela drobiž, pregledala ves računalniški hardware, popravila šminko, spila malo kave, spet popravila šminko.... nakar se iza okenca oglasi »molim«. Prijazno jo pozdraviva v domorodskem narečju, ona se nama nasmehne in naju poprosi, če počakava samo še toliko, da si očisti očala. No po tem je le odtipkala tistih nekaj številk, ki jih je potrebovala, da nama je sprintala fucking karte.

Medtem se je folka nabralo že kar nekaj in po pristanišču je že vse gomazelo in se premikalo kot na mravljišču. Vsa vesela, da se nama ni treba gužvat in se kot v borbi za obstanek grebst za najboljše mesto v koloni se vsedeva v avto in kmalu se začne vkrcavanje. Dečkoti od Jadrolinije se derejo Korčula, Korčula, jaz se derem nazaj Hvar, Hvar! Dečko zopet 2x ponovi Korčula, Korčula, pa jaz spet Hvar, Hvar. Naveličano se mi približa in nato malo manj kot napizdi, da bo že poklical za Hvar! Še preden sem mu lahko razložil, da imam karte z rezervacijo, je on spet veselo začel privabljati voznike za Korčulo.

Ura, ko naj bi trajekt odplul, se je nezadržno približevala, mi2 že oba živčna, kdaj bo končno že poklical za Hvar, saj je vkrcal že vso kolono samo še like ene 10 nas je čakal! No nekako smo se kar sami od sebe odpeljali na pomol, naložil so še 4 avtomobile in trajekt je začel dvigovati most in se zapirat! HALO! Jaz odletim iz avta, maham z kartami pred dečkotovimi očmi, on gleda ko tele in kliče nekam, nekoga, vmes pa v domorodskem naročju psuje, kako mu nisva prej pokazala kart. No prišel je ta nekdo, ki ga je dečko klical. Bil prijazen, ali pa se mi je zdel prijazen zato, ker je dobr zgledal. Ogledal si je karte, povprašal kdaj sva prišla, se nama opravičil, ampak res se je opravičil, tako kot je treba, iskreno, ne v stilu da se naju reši! Poslal naju je do blagajne, kjer nama je zopet prijazna delavka ponudila opravičilo in nama obljubila da greva prva gor na naslednji trajekt, ki pelje na Hvar. No res so se potrudili, da sva prišla na trajekt Dubrovnik prva, preko vseh vrst, o kakšnem »many back« za razliko v ceni, pa niso nič hoteli slišat!

Celotna odisejada od doma pa do parkirišča v mestu Hvar je trajala borih 14 ur, od tega sva jih preživela v pristanišču in na trajektu samo skoraj 6! GOD! Ok vem za drugič!

Moram pa dodati še del prispevka iz sobotne priloge Dnevnika 18.8.2007, ki ga je napisal g. Zoran Senković, celega pa lahko preberete tukaj!

»Livo, livo, šijaj, šijaj... Vsaka uspešna turistična prodaja države se začne s prvim korakom - dobrim sloganom. O sLOVEnskem ne bom govoril, ker mi bodo očitali nedomoljubje. Mi je pa všeč hrvaški: Hrvaška, kot je bila nekoč!
Lastnike avtomobilov čaka drugačna vrnitev v zgodovino. Ko zagledajo vrsto čakajočih na "svoj" trajekt, se najprej obrnejo na koga iz stotnije smrtno resnih, z voki-tokiji opremljenih kopenskih navigatorjev. Na vprašanje, ali naj sploh kupijo vozovnico, dobijo vsi po vrsti enak odgovor: "Vi ste gor!" Vožnja na trajekt je vrhunska pustolovščina. Lezeš čez nekakšne debele predpražnike iz Titovih časov ob rjovenju ozko specializiranih ekspertov za razvrščanje avtomobilov. Prvi tuli "dajmo, pi..., kdo ti je dal šofersko?" "Je.. te, glej kretena" tuli drugi. Tretji kriči "livo, livo", četrti "desno", peti "šijaj, šijaj". Povelja so jasna, razumejo jih tudi japonski in finski turisti. Vozniki nato begajo po podpalubju kot podgane, izjema so finski in japonski turisti, ki tiho sedijo v svojih avtomobilih. Od kričanja izbuljene oči in nabrekle vratne žile dodatno pričarajo Hrvaško, kot je bila nekoč.
Naj turisti doživijo vse, kar so nekoč morali prestati Hrvati, se kljub temu ohranili do danes in pririnili do praga EU.”

Hvar report se nadaljuje….